Pavza!

Čmrljska zgodba se je kot kaže končala in potrebe po tem blogu ni več. Ja, vem, vem, bil je bolj moj kot čmrljski boste rekli, a vseeno - tak kot je ne more več obstajati, za novega pa še nimam nobenega pametnega koncepta.

Brez drame prosim in brez panike! Še vedno sem tu. Še vedno bom tu. Tako kot sparki in alpinica. In ogromno kolesarskih želja. Le kolesarske zgodbe bodo sedaj nekaj časa ostajale pri meni. Tisti, ki me poznate boste tako in tako vse zvedeli, če vas bo zanimalo, vsi ostali me pa še vedno lahko pocukate preko mejla ali pa na tabli preko PM.

Res luštkan blogec je bil tole si moram priznat.Uživala sem tako med pisanjem, kot med branjem, saj sem se večkrat nasmejala do solz. Pa naj so bili za to krivi vaši nepozabni komentarji ali pa moje super zabavne zgodbe. Zgodbe, ki so vam verjetno segle do srca, vam morebiti celo spremenile življenje, zgodbe zaradi katerih ste nekateri postali boljši ljudje in kolesarji. ;)

Ne, ne, naj vam ne bo nerodno, kar povejte, kar priznajte. Ker če ne boste zdaj, kdaj potem?

Klikni za več...

Skriti zasavski biseri

Kum in Mrzlica in Branka in jaz.
Dva naporna vzpona in dva prečudovita spusta.
50 kilometrov in 2000 metrov višinske razlike.
Travniki, gozdne poti, makadami, kolovozi, sonce in čudoviti razgledi.
Smeh, kramljanje, trpljenje, predvsem pa neznansko uživanje.

Vse to izključno zato, ker Branka ni obupala nad vremenom.

Sem gledala na tejle strani in če je verjeti premikanjem oblakov, na območju jugo - vzhodno od Ljubljane ne bi smelo deževati, pa tudi hribčkov je dovolj. Samo na tiste konce se kolesarsko preveč ne spoznam, lahko pa naštudiram, če bi bila za. Lahko pa vključiš tudi svoje svetovalce, saj eden je iz tistega konca, a ne?

Če boš ZA, te lahko jutri zjutraj poberem z avtom. Če bi bilo zjutraj slabše kakor kažejo slike, si pa lahko takrat premisliva. Ne bom pa zamerila, če ne bi šla nikamor. Potem bom tudi jaz doma - pospravljala, nadzirala otroke , čakala moža s kosilom... :)

In ker si je Tomo prijazno in potrpežljivo vzel čas, da nama je dobesedno v zadnjem hipu pripravil tri čudovite ture od katerih sva dve tudi odpeljali.

Od mene tokrat dovolj, sedaj besedo prepuščam Branki, ki je na lastno pobudo spisala tole simpatično poročilce in mi prihranila delo.

Kum in Mrzlica skozi Brankine oči

Tole se je dogajalo sicer že dva tedna nazaj, a množica slik me še vedno živo spominja na najino prvo skupno turo.

»Če prideš po mene z avtom, grem tudi v dež!«, se je glasilo Majino sporočilo.

Opa, takšnih besed pa s strani kolesark nisem ravno vajena. Že zato se morava srečati v živo, pa čeprav bo res dež. Bova pa kje ob kavici 'šinfali' čez skupne tablaške znance. :)

Vremenska napoved za Gorenjsko je bila neobetavna, zato sva prvotni načrt o planinah pod Stolom zamenjali s kolesarjenjem po Zasavju. Tiste konce poznam le skozi okno vlaka, s kolesarskimi očali pa jih še nisem uspela videti.

Zjutraj je v Bohinju kazalo na dež, a ko sem v Ljubljani pobrala Majo, oboroženo s Tomotovimi tracki, se je že kazalo sonce. Ko sva prispeli v Hrastnik, sva se med tremi možnostmi odločili za Kum. Med najinimi pripravami na parkirišču se je mimo pripeljal še Tomo, ko pa je videl, da se ne bojim iti z Majo v nepoznane konce, se je pomirjeno odpeljal naprej.

»Klanec je strm,« je rekla Maja, a pogled na številko 16 naju vseeno ni prestrašil. Začvekali sva se tako, kakor da bi se že dolgo poznali in sploh se mi ni zdelo, da bi kaj posebej trpeli. Da imajo v primorskih koncih strme ceste, sem že vedela, a tudi Kum ni veliko zaostajal, čeprav takrat še nisem vedela, da naju najhujše še čaka. Maja mi je ves čas razlagala, kje vse se je mogoče spustiti v dolino in prav prileglo se je, da mi tokrat ni bilo treba skrbeti za zemljevid.

Po slabih dveh urah sva pripeli do koče. Čas je resda bolj "babji", a to pač sva! Izgovarjava se lahko na lepe razglede in množico slik, ki sva jih naredili med potjo. In če ne poznaš klanca, se je bolje tudi malo 'šparati'.

Pri koči sva malo posedeli in uživali v razgledih. Pihal je sicer veter, a o dežju še vedno ni bilo ne duha ne sluha. Bila sem že prav neučakana, kakšne bodo potke za spust, ki jih je Maja tako hvalila. Še nekaj slik in končno je sledil težko pričakovani spust. S ceste sva tako kmalu zavili na potko, ki se je skozi gozd in čez travnike spuščala v dolino. Takšnega spusta še nisem vozila! Po listju je bilo še malo mokro, a kjer sva se bali, sva pač stopili s kolesa. Imeli sva kar enako hitrost in stopnjo 'cvikanja', tako da se prav veliko nisva čakali. Sva si pa vzeli čas za slikanje. V dolino sem prišla navdušena, Maja pa tudi.

Ker sva bili ob 12. uri že pri avtu, dežja pa še vedno od nikoder, sva se odločili, da greva še na Mrzlico. Če sva zmogli Kum s 1000 višinci, bova pa še Mrzlico, ki jih ima sto manj. In sva šli… najprej po asfaltu. Na glavni cesti iz Trbovelj preko Podmeje proti Preboldu sva srečali kar nekaj kolesarjev na specialkah, ko pa sva malo naprej od Podmeje zavili na makadam, sva bili kar naenkrat spet sami. V nadaljevanju pa so naju še čakali klanci - in to kakšni! Šele tu sva ugotovili, da na Kum sploh ni tako strmo! Najprej asfaltni klanec, sledil mu je makadamski in ko sva že mislili, da sva na vrhu travnika, ki se je odprl pred nama, se je makadam ovil še okoli hriba. Mene so začele napadati še muhe, Maji je bilo vsaj to prihranjeno.

Zasopihani in utrujeni sva prišli na izravnavo. Potem pa končno spet spust. Najprej kratek do doma na Mrzlici, potem pa dolg, dolg… čez Kal v dolino. Vmes sva se neštetokrat ustavili v fotografske namene, parkrat pa sva morali tudi malo iskati pravo pot.

Že drugič navdušeni nad spustom sva se še zadnjič tisti dan pripeljali nazaj v Hrastnik. Kasneje sem še izvedela, da Tomo ni bil čisto prepričan, da se ne bova izgubili. Pomiril se je šele ob zadnjem obhodu, ko je videl, da avta ni več na parkirišču.

Za konec še zahvala Tomotu za novo odkrite poti in Maja, hvala tebi, ker si me vzela s seboj. Super sva se ujeli! Upam, da sva dokazali, da se lahko dve, ki se sami večkrat izgubita na svojih poteh, na skupni turi orientacijsko prav dobro obneseta in še uživata na kvadrat! Pa upam, da še kdaj!

P.s. Branka, ni dvakrat za rečt, da je prav zaradi naju naredil tisti obhod. Očitno ne zaupa najbolj mojim orientacijskim sposobnostim. Ne vem od kje mu to? ;)

Tomo: "Škoda, da se nista vsaj 24 ur prej spomnile. Bi si lahko v službi kaj natisnila."
Jaz: "Pa sej imam magelana! Pa od kdaj si jaz tiskam zemljevide? Kaj pa govoriš?"
Tomo: "Mislil sem, da bi si natisnila še opis. :)"
Jaz: "V besedi?"
Tomo: "Ja, v besedi."
Jaz: "Ko grem pa sama na turo, te pa nč ne skrbi za te stvari!"
Tomo: "Sej, zarad Branke me skrbi. :)"
Jaz: "SEJ!"

Prijatelji pa taki!

No, da pa ne bom izpadla nehvaležna: Hvala Tomo, ker si naknadno plačal najino pijačo na Kumu in me tako rešil pred kazenskim pregonom. ;) In hvala za dva do sedaj najlepša spusta v mojem gorsko kolesarskem življenju! :) Mislim, da lahko govorim v imenu obeh.

Pa še slike, slike, slike!!!

Klikni za več...

Z Nejo na Mali Franji

Zakaj tak naslov? Zato, ker ne vem, če sem včeraj na 97 kilometrih dolgi trasi, skupaj s čmrlji prevozila več kot 5 kilometrov. Kaj so počeli na Franji čmrlji tako ne vem, vem pa kaj sva počeli midve z Nejo.

"Maja, tole gre pa kar hitro," je bil prvi Nejin komentar po štartu.
"Ja vem, saj to je samo na začetku do uradnega štarta. Ko pridemo do Vrzdenca se bo umirilo."

Pa je do Vrzdenca vseeno dobrih 25 kilometrov in ves ta čas sva se trudili, da naju ne bi potegnila množica, ker se je Neja bala, da se bo potem preveč izčrpala in ji bo zmanjkalo moči za na konec. Seveda so naju zaradi tega vsi prehitevali in Neja je postajala vsako minuto bolj živčna. Zamotili sva se tako, da sva mahali vsem in in vsakomur ob cesti, ki nama je hotel odmahat nazaj.

Potem je prišel uradni štart in z njim klanec, kjer sva s prehitevanjem končno pričeli tudi midve.

"Začniva štet koliko jih bova prehiteli. To bo zabavno."

In res sva jih kar nekaj, kar je Neji povrnilo omajano samozavest. Nisem ji omenila, da je to sicer bolj kilava tolažba, saj sva prehitevali same "zgube". Dobra stvar tega pa je to, da so ravno te "zgube" (kamor sva tisti dan spadale tudi midve) po vseh mojih dosedanjih izkušnjah na maratonih, daleč najbolj zabavni kolesarji.

Vse to, združeno z Nejinimi nepozabnimi komentarji, je tako kar klicalo po zabavi:

"Hitim, hitim, ker lovim čmrlja!", sem enkrat zaslišala iz ozadja.
"Komu si pa to razlagala?", sem jo nasmejana vprašala.
"Ma tam se je en spotaknil ob mojo rit, pa sem se ga po hitrem postopku znebila."
Pa je taisti takoj prišel za njo in hudomušno dodal:
"Sej sem vam dal samo kompliment. A ni to lepo slišat?"
"Pa kje mate vi še čas osvajat kolesarke, ko pa komaj dihamo," je ogorčeno zahropla nazaj.

In tako naprej. :)

Že takoj na začetku vzpona sva dobili še lastno spremljevalno vozilo. Siv peugeot z dvema simpatičnima mladeničema. Nekam dolgo sta se zadrževala ob najini strani, zato sem vprašala:

"Kaj zgledava že res tako obupno?"

In potem sta skoraj dvesto metrov vozila ob nama in nama delala družbo. Ali pa sva delali družbo midve njima. Ne vem več, ker mi je pribijajoče sonce vzelo kratkoročni spomin.

"Imata vsaj kaj vode?"
"Imava, imava. A bosta?"
"Seveda, da bova."

In dobili sva še ledeno mrzlo plastenko vode. Zaprto, ker fanta očitno nista pomislila vnaprej. Jaz je z zobmi nisem mogla odpreti, zato se je vmešala Neja.

"Daj meni!" je rekla in jo kot pravi Rambo odprla v prvem poskusu. Neja sploh ni tako švoh kot zgleda, vam povem.

"Tale tvoja prijateljica je pa nevarna," sem potem še slišala iz avta.
"Očitno res," sem odgovorila jaz.

Potem sta morala še počakati, da sva spili, ker je Neja takoj začela vpiti:
"Kam naj dava pa plastenko? Kam naj dava pa plastenko?"

Sivega peugeota sva tisti dan srečali še dvakrat. Enkrat tik pred vrhom, ko je bil najbolj oblegano vozilo daleč naokoli, saj se je hropečih in za požirek vode hlastajočih kolesarjev kar trlo okoli njega (tudi midve sva bile spet med njimi) in potem še tik pred ciljem, ko smo se že skoraj poznali po imenu.

Za zabavo do vrha pa so poskrbeli tudi ostali kolesarji.

Ko smo prišli do prve serpentine, tam kjer je stal gasilski avto in kjer nas ponavadi vedno špricajo z vodo, sva za sabo zaslišali:

"Ne, ne. To ni pomoč, to je ljubezen."

Dobesedno tako. In kopica otrok, ki je sedela ob strani ceste, je bruhnila v krohot. Čudno mi je bilo, zakaj je to tako smešno, vse dokler se nisem obrnila nazaj in zagledala dva velika dedca, ki sta se objeta čez rame vozila navzgor. Eden je bil očitno na koncu z močmi, zato ga je drugi objemal čez rame in rinil navzgor v klanec. Čudovit primer požrtvovalnosti in prijateljstva, ki ga lahko doživiš samo med "zgubami" na repu Franje.

Usojeno nam je bilo, da smo do vrha prvega klanca združili sile. Nekaj minut kasneje sem namreč zaslišala, da šibkejšemu zmanjkuje motivacije in bil je tik pred tem, da stopi na tla. Močnejši ga je prepričeval naj ne obupa in še malo vztraja in nisem si mogla pomagat, da ne bi zinila:

"Ne, ne! Ne stopit dol. Še čisto malo, pa bo prvega klanca konec in sledil bo krasen kratek spust."
"A slišiš to?", mu je rekel močnejši, šibkejši pa je le nekaj obupano zamrmral.
Potem se je obrnil k meni in mi rekel: "Veš, problem je v tem, da mu to že vsi ves čas govorijo."
"Ne, ne res je", sem vztrajala glasno. "Samo še kakšnih dvesto metrov. Ne obupat! "
"No, a vidiš? V spremstvu takih dveh čebelc boš pa ja zdržal."

Vse do prvega vrha ju potem nisva zapustili in uspelo nam ga je obdržat na kolesu. In ko smo se kasneje še srečavali sem videla, da sta prišla vse do vrha brez težav. Bravo. Tisti dan je ta "zguba" zagotovo doživela svojo malo osebno zmago.

V Suhem dolu je sledil kratek počitek tudi za naju in prvo snidenje s čmrlji po 40 kilometrih. Potem spust v Gorenjo vas, kjer sva enkrat in edinkrat doživeli, da naju je zelena konjenica spustila v svoje zavetrje. Občutek je bil čudovit, ko so čmrlji švigali okoli naju in se pridno razvrščali v urejeno vrsto. Pozabila sem že kako razburljiva je vožnja v skupini. Ampak moje veselje je trajalo le kratek čas, saj je bil tempo za Nejo prehud, poleg tega še ni vajena vožnje "za ritjo" in kmalu se je luknja med nama in njimi povečala. Najprej za deset, potem dvajset, petdeset metrov in kmalu so nama brez besed spet izginili izpred oči. Še zadnjič sva jih videli na okrepčevalnici v Škofji Loki potem pa vse do cilja niti enkrat več.

Zadnjih 40 kilometrov se na Franji vedno vleče, tokrat se je vleklo še enkrat bolj. Vsaj Neji, ki je vsa obupana opazovala table s kilometri, ki niso in niso hoteli zlesti navzdol.

Pa sem ji rekla:
"Glej, sploh se ne sekiraj. Saj se nama ne mudi. Greva lepo počasi in umirjeno. Kadar prideva, prideva."
"Počasi? Maja jaz že od samega začetka gonim z vso močjo. Hitreje sploh ne morem."

O sranje. Tega nisem vedela. Tam nekje pri Vodicah sem ji zato predlagala, da zamenjava kolo. Mogoče ji bo potem lažje. Strinjala se je. Usedla sem se na njenega Balance-a in takoj mi je bilo jasno o čem je govorila, saj se je bilo potrebno kar konkretno potruditi, če si hotel da se kolo premakne nad hitrost 20km/h. Ko sem se že privadila na vožnjo z SPD čevlji na navadnih pedalih pa je rekla, da bi vseeno rada svojega nazaj. Na mojem jo je namreč preveč žulila rit. :)

Zadnjih 25 kilometrov potem nisva več vozili vštric, ampak sem jo nagnala v svoje zavetrje in uspešno sva se prebili do cilja.

Neto čas: 4.20.05. In niti za minuto mi ni žal.

Očitno tudi Neji ne, saj sem par ur po tem ko smo prišli domov dobila tale mejl:

Sem čist konc. Sem šla kar spat. :) Še enkrat hvala, ker si vozila z mano. Če bi bila sama, bi se verjetno kar zjokala. :) Je bilo pa luštno.
P.S. Sej 4h 20 min ni tako slabo, a ne? :)))

Slabo je to Neja, slabo. Pameten mož je nekoč namreč rekel: ZADNJI SO PRVI!

In po tej logiki sva midve z najinim časom zgolj na osemnajstem mestu! Prekleto! Prehitra si bila! ;)

Pa še ena slikica Neje, najinega spremljevalnega vozila - sivega peugeota in neznanca. Upam, da me le-ta ne toži. :)
Aneks za čmrlje:
Z današnjim dnem "odstopam" z mesta šefice čmrljev. Ostajam še vedno čmrlj, ne bom pa več šefica. Tega ne počenjam iz jeze, niti užaljenosti, ampak, ker se mi v vse to ne da več vlagati svojega časa in energije, če potem od vas ne dobim nič nazaj, razen en kup dela in zahtev. Če vas v enem letu nisem mogla "naučit", kaj naj bi čmrlji predstavljali in zakaj sem jaz rada čmrlj, potem vas nikoli ne bom. Prosila in prepričevala pa nikogar več ne bom, ker se mi po resnici povedano ne da več. Tehnične stvari (administracija foruma in portala, vpisovanje kilometrov v razpredelnico) in ostale podrobnosti bomo še ta teden dorekli na forumu.

Edina stvar, ki si jo bom pridržala zase je tale blog. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bomo sem gor pisali vsi, ampak, ker nikoli ni bilo nikakršnega interesa od kogarkoli od vas, da bi karkoli napisal, še komentirala je ponavadi le Tanja, je bil že od začetka skoraj bolj "moj" kot "naš". Zaenkrat bo sicer ostal tak kot je, za naprej pa še ne vem kaj bom. Če sploh kaj.

Če komu kaj ni prav, naj se pritoži pri novemu šefu/šefici čmrljev.

Klikni za več...

Kratek epilog projekta Kranjska Gora

Ker obljuba dela dolg. Samo zato.

Tisto nedeljo sem vstala ob osmih zjutraj, Katja in Miha sta še spala. Oblekla sem se in si vse pripravila.

"Maja koliko je ura?"
"Pol devetih. Bosta kavo?"
"Jaaaaa."

Super. Vsaj zajtrkovala nisem sama.

Potem sem se usedla na kolo in podala na 120 kilometrov dolgo pot do doma. Neto čas vožnje (z rinjenjem in izgubljanjem vred) je na koncu znašal natanko devet ur in dvanajst minut. Se strinjam, verjetno bi bilo bolje, če bi ta podatek zamolčala, a moj imidž je bil uničen že v prejšnji objavi, zakaj bi se torej sploh še trudila. Kot olajševalno okoliščino naj navedem vsaj to, da je bilo v 120 kilometrov vključeno še dobrih 1600 metrov višinske razlike.

Spet čez Radovno, mimo Bleda, Radovljice, na planino Talež in Vodiško planino, spust v Jamnik, mimo Podblice in gor na Mohor. K cerkvi se nisem šla pokrižat, ker sem malo pred tem zaradi miljona poti "zalutala nekam v tri krasne" in sem komaj čakala, da se od tam poberem. Da ne govorim o paniki, ki me je ves čas grabila, saj je bila ura že pol šestih popoldne, pri čemer je bila pred menoj še nepoznana pot do Čepulj in potem še spust v Srednje Bitnje. Glede na labirint, ki me je maloprej pričakal pred Mohorjem, zato nisem ničesar več prepuščala naključju. Bivaka nad Kranjem si pač nisem želela, če lahko na tak način opišem svoje takratno duševno stanje.

Seveda mi je vse uspelo, le kdaj mi pa še ni. Nekaj do sedmih sem se tako vsa vesela pripeljala v Škofjo Loko, ob pol osmih pa sem že odklepala vrata svojega stanovanja. Živa in nepoškodovana. Še dobro, saj se je slabih deset minut po mojem prihodu odprlo nebo.

Vem, pričakovali ste da bo več in tudi nameravala sem napisati več. Samo ne morem in ne gre, ker se ni nič takega zgodilo, kar se mi ne bi že stokrat. Ponavljala se pa ne bom.

Še obljubljene slike in s Kranjsko Goro smo zaključili. Klikni!

P.s. Na morebitna vprašanja in nejasnosti v tekstu NE BOM odgovarjala. :)

Klikni za več...

Projekt Kranjska Gora

Vse skupaj se je začelo odvijati prejšnji petek ob osmih zjutraj, ko sem na glavni avtobusni postaji veselo nalagala kolo v prtljažnik avtobusa medtem, ko so samo slabih sto metrov stran moje sodelavke pile jutranjo kavo in se pripravljale na še en delovni dan.

Na avtobus še nikoli nisem šla s kolesom. Nikoli nisem niti pomislila, da grem lahko, dokler...

"Pa pojdi z avtobusom."
"A grem sploh lahko?"
"Seveda."
"Ma, kaj pa vem. A kolesa v prtljažniku nič ne premetava?"
"Ne, sploh ni panike. Res."

Ne bom omenjala dveh imen zaradi katerih sem potem vse do Bohinja trpela peklenske muke. Vsak čuden zvok v avtobusu sem namreč povezala s kolesom in živo sem si predstavljala kako ga neusmiljeno premetava po prtljažniku. In če sem se še malo prej nasmihala ob neslutenih možnostih prevoza z avtobusom, sem po parih kilometrih vožnje že spet začela sanjati o nakupu lastnega avtomobila. Malo daljši postanek v Kranju sem takoj izkoristila, da sem preverila kaj se dogaja spodaj, čeprav bi bilo bolje, da ne bi. Ob pogledu mi je namreč postalo kar slabo od groze. Kolo je bilo zasukano naokrog in popolnoma na drugemu mestu. Vsa panična sem se takoj zrinila v prtljažnik in poskušala storiti nemogoče - namestiti ga tako, da bo pri miru.

"Vas zaprem kar v prtljažnik?", je rekel voznik avtobusa, ko me je videl kako mrzlično premikam kolo sem in tja.
Kislo sem se mu nasmehnila, čeprav mi ni bilo niti najmanj do smeha.
"Mislim, da ne bo treba. Za silo sem uredila in upam, da bo zdaj pri miru." Čeprav sem vedela, da ne bo.
"Hja, tako pač to je s kolesi. Ne sekirajte se preveč."

Hja, očitno ni videl kakšno razdejanje so "po tleh" naredila moja pedala (malo pretiravam - dve ali tri raze), jaz mu pa tudi nisem povedala. Hitro sem zaloputnila vrata prtljažnika in odšla nazaj na avtobus. Pot do Bohinja pa še nikoli ni bila tako zelo dolga. Zdaj vsaj razumem kako se je počutil oče, ko mu je makadam "uničeval" avto, ko sva se vozila na planino Podvežak.

Bohinj je bil prazen. Skočila sem še v trgovino po robčke (ti vedno prav pridejo), nato sem se že peljala proti Srednji vasi. Še dobro, da me je Branka (prijazno bitje s table) opozorila, da ima pot do koče na Uskovnici obvoz (plaz je odnesel del ceste), drugače bi me že takoj na začetku vožnje zagrabila panika. Strma vlaka, ki služi kot začasna cesta pa ni bila samo strma, ampak je bila zelo strma!!! Prvih nekaj metrov je še šlo, potem sem šla peš. Naprej po makadamu je šlo brez problemov.

Pri koči na Uskovnici sem zapeljala naravnost na dvorišče, kjer je bilo polno ljudi. Šele, ko sem se ustavila pa sem opazila, da izza miz vame začudeno strmi na desetine velikih otroških oči.

"Ooo, en lep dober dan vam želimo.", je glasno rekel njihov učitelj, podkrepljen s pritajenim smehom otrok.
Počutila sem se, kot da bi zapeljala naravnost v past. Prekleta šola v naravi!
"Eee, dober dan. Koča je odprta?". Vem, ampak kaj bolj pametnega mi takrat pač ni prišlo na misel.
"Ja, seveda je.", je odgovoril in se muzajoče nasmehnil.

Navkljub temu, da bi se najraje pogreznila v zemljo, sem se presenetljivo dostojanstveno zapeljala z dvorišča, elegantno sestopila dol s kolesa in zakorakala proti koči, ves čas misleč, da me vsi otroci občudujoče opazujejo. Seveda pa so le-ti na moj donkihotovski prihod že zdavnaj pozabili, saj jih je zame brigalo ravno toliko kot za lanski sneg. Moje samoljubje je tisti dan doživelo hud udarec.

Vsa prepotena sem vstopila v kočo in željno začela pogledovati po hladilniku z mrzlimi pijačami.
"S čim vam lahko postrežem?", reče oskrbnik.
"Kaj pa vem. Nekaj mrzlega bi."
"Kaj pa?"
"Imate mogoče Isošport?"
"Žal ne. "
"Multisolo?"
"Ne. Bi mogoče čaj?"
"Emmm...čaj? Čaj? Ja no, prav...pa dajte čaj."

Kako je oskrbnik od mrzle pijače prišel na čaj, ne vem. Še manj jasno pa mi je, zakaj sem mu rekla ja. Za vse seveda krivim otroke.

Prvo izgubljanje (brez tega ne gre) sem doživela na planini Zajamniki. Prečila sem planino in na prvem križišču dveh poti zavila desno navzgor (Narobe - Nujno klikni!). Ker sem neumna, sam se po parih deset metrih kar naenkrat odločila, da to zagotovo ni prava pot, saj je šla nazaj v isto smer iz katere sem prišla. Vrnila sem se nazaj na križišče in se spustila navzdol po strmem, kamnitem in veliko slabšem kolovozu. Pred tem sem izgubila še nekaj minut, ko sem se na glavno cesto poskušala prebiti peš po zaraščeni in zapuščeni poti (Kaj je narobe z mano?), ki seveda ni nikamor vodila. Ravno tako kot ni nikamor vodil kamniti kolovoz in po kakšnih 200 metrih sem se bila primorana obrniti nazaj. Očitno pa še nisem imela dovolj, ker sem se "za zabavo" sprehodila še peš po strmi gozdni vlaki. Seveda, le zakaj ne bi strma in razrita vlaka polna polomljenih vej bila prava pot? Le zakaj ne? Slabe pol ure je trajala celotna kalvarija, pa po vsem tem še vedno nisem bila prepričana, da je lepa, široka in utrjena pot, ki sem jo takoj na začetku proglasila za napačno, prava. Dobrih sto metrov po tistem ovinkom, kjer sem se pred pol ure obrnila, sem bila seveda na glavni cesti. Seveda. V takih trenutkih mora imeti človek nadčloveško sposobnost, da se lahko sam sebi smeji, drugače lahko doživi živčni zlom. No, jaz te sposobnosti nimam. Jaz se zamotim tako, da se delam, kot da se vse skupaj sploh ni zgodilo. Kratkoročna amnezija je super stvar.

Potem me je čakalo nekaj dolgočasne vožnje po pokljuških makadamih - mimo Konjske doline, planine Jelje, do Goreljka in do planine Javornik. Tam sem mogla enkrat in edinkrat stopiti dol s kolesa zaradi snega, ki se je v dolžini kakšnih 50 metrov še vedno zadrževal na cesti.

Glede na to, da sem na tabli od Laufarja (drugo prijazno bitje s table) dobila informacijo, da je spust skozi Streseno dolino še pod snegom in da bi bil bolj primeren spust v Krnico po markirani pešpoti iz Kranjske doline, sem na križišču zavila proti Kranjski dolini. Dan prej sem se pri svetovalcu (tretje občasno prijazno bitje iz pekla) za vsak slučaj še pozanimala ali sem ta spust sposobna odpeljat tudi jaz in dobila zeleno luč.

"Kar loti se brez razmišljanja. Upam samo, da bodo kolovozi spucani. Potem boš garant uživala."

In res. Čudovita pot, kot iz pravljice. Dokler ni prišlo prvo podrto drevo, pa drugo, pa tretje pa četrto in kakšnih par sto metrov sem premetavala kolo čez polomljene smreke kot nora. Nekaj sem jih poskusila celo odstraniti, a sem se pri tem samo opraskala in potolkla, premaknila nisem pa niti enega. Škoda, pa tako sem že upala, da se bom lahko pohvalila. Klikni!

Nekje na drugi polovici spusta, ko pešpot preči makadamsko pot, ki vodi do glavne ceste, pa se je spet zgodilo. Nadaljevanja poti namreč nisem takoj našla in brezglavo sem se zapodila kar po prvem "najbolj logičnem" kolovozu navzdol. Tokrat sem doživela histerični izbruh. Na glas in z izbranimi besedami sem preklinjala "to bedno Pokljuko" - če se lahko citiram - in vsak peš korak, ki sem ga potem morala narediti nazaj gor me je po malem psihično ubijal. Če mi ne bi bilo nerodno bi vam mogoče še priznala, da sem bila na robu živčnega zloma, ampak vam ne bom. Dopuščam pa uporabo izraza živčna razvalina.

V kolikor bi bila situacija drugačna bi sicer vztrajala na začrtani poti do konca, ker pa je bila ura že pol štirih, do Kranjske Gore pa me je čakalo še kar nekaj kilometrov, da sploh ne omenjam vremena, ki ni bilo najbolj vzpodbudno, sem se s težko dušo zapeljala do glavne ceste in potem kar po asfaltu navzdol v Krnico. Izgubljanja in morebitnega premetevanja kolesa si pač nisem mogla več privoščiti že zaradi Mihata in Katje (sestra in njen fant), ker sem imela ključ od apartmaja, "Mihovega" apartmaja.

Vožnja skozi zlovešče temno dolino Radovne je bila ravno tako prijetna, kot če bi se vozila na morišče. Rinila sem v vedno večjo temo in samo čakala sem kdaj se bo ulilo. Nekje med Srednjo in Zgornjo Radovno se tudi je. Na mojo srečo ne premočno tako, da sem z vožnjo do Kranjske Gore lahko nadaljevala tudi v dežju. Kaj pa je to nekaj kapelj za ljubljeno šefico vseh čmrljev?

Apartma sem našla brez težav, kakšno uro za mano pa sta se iz Ljubljane pripeljala še Katja in Miha. Potem smo pojedli večerjo, zakurili peč na drva, se zvalili na ogromen kavč in ob gledanju televizije mirno zaspali. Midve s Katjo druga ob drugi, Miha pa pravokotno nad najinima glavama. Prava družinska idila. :)

Naslednji dan smo vstali ob devetih. Načrt je bil da gremo na Peč (Tromeja) - Miha in Katja peš, jaz pa s kolesom. Gor naj bi se dobili, nekaj spili, pojedli, malo poklepetali in tako naprej in tako naprej.

In tako je tudi bilo. Miren, lep in sončen dan v Karavankah. Tisti dan se nalašč nisem spuščala v vratolomna raziskovanja, saj me je naslednji dan čakala še dolga pot nazaj domov. Gor sem se tako povzpela po gozdni cesti iz Podkorena, navzdol pa po makadamu v Rateče.

Popoldne je sledilo še čofotanje po razvejani strugi reke Pišnice, ki teče 100 metrov zadaj za apartmajem (Miha je po njej celo "zaplaval") in nenačrtno nakupovanje v Kranjski Gori, kjer sem v trgovini Sportpoint pustila točno 193 EUR. Preklete športne trgovine! Večer smo spet zaključili pred televizijo, tokrat z ogledom najbolj neumnega filma, kar sem ga kdaj v življenju videla. Smo se pa ravno zaradi tega nasmejali do solz.

Tako je bilo v petek in soboto. Sledila je še nedelja, ki pa se je sprevrgla v pravo malo romanje od Kranjske Gore do Ljubljane. A o tem kaj več v naslednjem delu, ki še pride in z njim tudi tistih nekaj slikic, ki sem jih v teh treh dneh posnela.

No, upam vsaj, da bom zbrala voljo. :)

Klikni za več...

Prvomajske Banjole

Prvomajske Žage tokrat ni bilo. Ni imelo nobenega smisla, če je polovica vsega tistega kar bi rada prekolesarila še pod snegom. Matajur, koča na planini Razor, Kobariški Stol, planina Kuhinja, planina v Lazeh, planina Sleme, planina Dobrenjščica, vse to bo moralo počakati še kakšen dober mesec. Medtem si pišem vozne rede vlakov, iščem informacije po internetu, rišem si poti in čakam, da skopni sneg.

Prvi maj sem tako preživela na morju z Nejo in njenima staršema ali drugače povedano - z mojo drugo družino. ;) Četrto ali celo peto leto bo že odkar hodiva vsako leto za nekaj dni na njihov vikend v Banjolah pri Puli. Letos je bilo prvič, da sva šli tja že za prvega maja in prvič, da sva s seboj vzeli tudi kolesi. Z menoj je šla tokrat alpina, saj se Neja sparkija boji.

Pula, Premantura, Kamenjak, Medulin, Vodnjan, Marčana, Fažana... Niso sicer 1500 metrov visoko, so pa zato prav presneto blizu morja. Kar pa tudi ni slabo. V četrtek popoldne sta Neja in njen oči torej prišla pome in skupaj smo se odpeljali proti morju. Njena mami, ki je bila že tam, nas je pričakala s proseno kašo z medom in toplim čajem. Temperature na morju namreč niso bile še prav nič morske in vse tri večere smo se potem pridno greli v kuhinji ob peči na drva.

Za prvi dan, petek, sem nama izbrala asfaltno turo. Bolj natančno - tole turo z manjšimi popravki. Načrtnimi in tudi nenačrtnimi. Hja, če človek nima ne zemljevida na GPS-u, ne zemljevida na papirju (če ne štejem nekaj iz računalnika natiskanih kopij), naložen pa ima samo track in se tako rekoč vozi po "praznem", včasih tudi malo zaide. Ampak res malo.

Iz Banjol najprej proti Medulinu in potem Ližnjanu. Dihali sva morski zrak in uživali. Popolnoma novi občutki. Tam nekje po dvajsetih prevoženih kilometrih pa je Neja nekaj zajamrala.

"Poskusi se peljat z mojim kolesom, boš videla. Zdi se mi, da je nekaj narobe z bremzami."

Usedla sem se na njen kolo in bremze so kar naenkrat postale njen najmanjši problem. Gonilka je namreč poplesavala levo in desno in sploh ne vem, kako se je lahko vozila, ne da bi to opazila. Ali še več, znorela. Je pa ravno tako naneslo, da sva nekaj sto metrov nazaj videli tablo za kolesarski servis. Za hec sva skočili pogledat, če bi se slučajno našel kdo, ki bi zadevo lahko pogledal in vsaj malo popravil.

Prikupen servis za kolesa se je nahajal kar na dvorišču zraven stanovanjske hiše. Seveda je bilo vse zaprto, ker je bil tisti dan praznik. A nekdo je le bil doma, saj so se iz hiše slišali glasovi.

Po vztrajnem, za stanovalce verjetno nadležnem, dober dan, dober dan, dober dan se je iz hiše le prikazala mlada punca.

Zatvoreno, nikog nema, tata na biciklu - tako nekako nama je bilo takoj pojasnjeno. A sem punco, ki je bila drugače zelo prijazna, vseeno prosila, če bi se dalo dobiti vsaj kakšno "orodje", da bi mogoče lahko stvar kar sami privili. Saj poznate občutek, ko kupite srečko, čeprav veste, da ne boste nič zadeli, ampak zgolj misel "kaj pa če" vas v to kar nekako potegne. Tako nekako je bilo to.

Še dobro, da je streznitev prišla dovolj hitro preden bi naredili še večjo škodo. Neji je bilo tako in tako vseeno, saj že prej sploh ni vedela, da je kaj narobe. Tudi z zavorami ni bilo nič narobe, saj se je potem izkazalo, da je bil tisti zvok, ki jo je tako zelo zmotil, zgolj podrsavanje njenih kolesarskih hlač ob sedež. Toliko o kompetentnosti moje kolesarke družice. No, za razliko od mene, velike serviserke, je o svoji nevednosti vsaj iskrena.

Marčana, Fažana in Pula, spust do Pješčane uvale in nazaj v Banjole in bili sva doma. S približno 70 kilometri in dobrimi 500 metri prevožene višinske razlike se je Neja na svoji prvi letošnji kolesarki turi odlično odrezala. In to navkljub vetru, ki je bil ves čas najin zvesti spremljevalec in naju je kar precej izmučil.

Doma naju je pričakala piščančja obara, za večerjo pa smo pojedli še jajca z divjimi šparglji in si medtem še ogledali Fantoma iz opere. Ne ravno film po mojem okusu, ampak če sem hotela biti na toplem, nisem imela druge izbire, kot da malo potrpim. Za razliko od žvižgajoče in prepevajoče družine, ki me je gostila.

Čeprav, ko danes spet vse to slišim, imaš Neja kar prav. Res je čudovita glasba! Klikni! Hočem soundtrack za rojstni dan!

Naslednji dan sva odšli proti Kamenjaku. Čudovit dan in čudovita tura, če ji lahko sploh tako rečem, saj sva vsega skupaj tisti dan prekolesarili zgolj dobrih 25 kilometrov. Ampak prekrasnih 25 kilometrov. Na moje res veliko presenečenje je tudi Neja pridno kolesarila povsod. Ni se obremenjevala ne s kamni, ne s koreninami, ne z razritimi makadami, še po previsnih pešpoteh ob obali je vozila, kot da se tako vozi že leta in leta.

Zgolj eno samo pripombo bi imela. Pri prvem lepem zalivu na Kamenjaku sem jo namreč skoraj "zgubila".

"Joj, sploh ne vem, če bi šla naprej. Jaz bi kar tu ostala in se sončila."

Sredi kolesarskega raja ona razmišlja o ležanju na plaži in o sončenju? Pustila sem ji par minut za razmislek, nato sem vanjo dvakrat kihnila in jo okužila s Kolumbom. Kamenjak sva potem seveda skupaj obkrožili. In ni ji bilo žal. Ker pa sva tisti dan prišli domov sorazmerno zgodaj, smo se pred kosilom vsi skupaj odpravili še proti marini. Nejina starša imata namreč malo petmetrsko jadrnico (opomba: napaka - klikni) in že kar nekajkrat sva se jima pridružili na kratkem dnevnem jadranju. Ravno toliko, da naju je malo prepihalo in da sva parkrat skočili v vodo.

Tisti dan je jadrnica prvič v sezoni zaplula, a na žalost je bil veter bolj slab in po slabi uri polžje vožnje smo se z motorjem počasi odpravili nazaj proti obali. Zlovešče temni obali.

Kaj sem se do sedaj že naučila o strahu pred nevihtami? Očitno nič ali pa se me je bolj malo prijelo, saj sem bila vsako minuto bolj bleda in redkobesedna. Neja se mi je smejala, njen oči pa me je še bolj dražil. Scenariji, ki so se mi vrteli v glavi, pa grozljivi. In le kam bom dala fotoaparat, če bomo morali plavati do obale? Ja, to je res tisto, kar bo takrat najbolj pomembno.

Na žalost sem imela tokrat prav in dež in veter sta nas ujela ravno, ko smo zapeljali v zaliv. Bojda je to najslabše. Sredi morja preprosto zviješ jadro in počakaš, da mine. V zalivu pa je veliko večja nevarnost, da te ali odnese v skale ali pa v kakšen drug čoln. In res, ubogi motorček je kar naenkrat postal prešibek za veter, ki nas je začel pospešeno odnašati iz smeri. Prvi znaki rahle panike so se že začeli pojavljati, hkrati z njimi pa tudi prve kaplje. In ker z Nejo zunaj nisva imeli več kaj za početi, sva bili poslani v podpalubje (če se temu tako reče).

Varni pred dežjem sva potem zbijali črne šale in vsake toliko časa pokukali ven, da sva vprašali, če lahko kaj pomagava. Pa ni bilo kaj. Seveda se je na koncu vse lepo izteklo in jadrnica je nepoškodovana prišla do obale. Še največjo škodo je utrpel Nejin oče, ki je bil premočen do kosti.

Živi in zdravi smo potem dočakali še nedeljo. Naš zadnji dan. Neja je že v soboto napovedala štrajk nedeljski turi, saj se je raje odšla sončit v tisti lepi zaliv na Kamenjaku, ki jo je prejšnji dan tako zasvojil. Predvsem je bila njena rit tista, ki je to zahtevala. Jo pa popolnoma razumem, saj je bila letos prvič na kolesu.

Sama pa sem se spet podala proti Ližnjanu, kjer sem nameravala odpeljati še prirejeno različico kolesarske poti št. 2. Za tisti dan nisem imela narisanega tracka, ampak saj bodo table.

Ja, seveda, seveda, da jih ni bilo. Kdaj mi gre pa še kaj po načrtu? Kasneje sem zvedela, da so ravno na tej stezi vse table pokradle tatinske barabe. Res krasno. No, čeprav, kako zelo pa se lahko človek izgubi, če pot ves čas teče ob obali?

Po kakšnem dobrem kilometru vožnje ob obali, do katere sem uspešno prišla zgolj zato, ker tiste konce poznam že od prej, sem zagledala prvega kolesarja - starejšega gospoda, ki je vozil v nasprotni smeri. Prva sem ga pozdravila in ko mi je tudi on odzdravil z dober dan sem se ustavila, da ga malo povprašam o poti, ki me še čaka.

Pa mi je v drugo odgovoril v italijanščini. Torej v najslabšem možnem jeziku.
"Do you speak english?", sem bolj za hec kot zares poskusila
Odgovoril je: "Ne. Italijansko ali hrvaško."
"Hrvaško?"

Ja, celo tekoče hrvaško. Izkazalo se je namreč, da je domačin iz mesta Šišan, kjer prebiva italijanska manjšina. Tako je tudi v mestu Vodnjanu in mestu Bale. :) Kaj vse bom še zvedela.

Ko sva uspešno določila najin jezik sporazumevanja, sem ven privlekla mali zemljevid, ki sva ga z Nejo dobili v Puli na turistični info točki. Gospod mi je potem pokazal kar nekaj različic poti, me pri tem neštetokrat opozoril, kje moram paziti, da se ne izgubim, nato sva si rekla še na svidenje in se zapeljala vsak v svojo smer.

Pa ni minilo 15 sekund, ko sem zaslišala njegov klic, se obrnila in videla, da mi nekaj maha in se vrača nazaj v moji smeri.

"Če te ne moti, te lahko tudi pospremim in ti pokažem pot. Meni je tako in tako vseeno v katero smer grem.", je rekel nevsiljivo in prijazno.
"Ravno nasprotno. Bilo bi mi v veliko veselje.", sem mu vsa zadovoljna odgovorila jaz.

No, pa sem dobila svojo lastno premikajočo se tablo. In še vedno se mi obraz razpotegne v nasmeh, ko se vsega spomnim. Vem, da je gospoda "skrbelo" zame in samo zato se je vrnil. Uboga mlada punca, na nepoznanem terenu, izgubila se bo in jaz bom kriv. Na obrazu mu je to pisalo. Četudi sem mu poprej kar nekajkrat zatrdila, da sem tega vajena in da se doma velikokrat vozim sama in da tudi vedno najdem nazaj domov. Očitno ga nisem najbolj prepričala.

Gospod Aldo, tako mu je bilo ime, se je potem izkazal za čudovitega vodiča. Simpatičen, razgledan in duhovit možakar. Z veseljem je odgovarjal na vsa moja vprašanja in tura se je kaj kmalu spremenila še v pravo malo poučno predavanje o južni Istri. Najino pot sva potem podaljšala še do mesta Muntič in rimskega najdišča Nesactium. Tam sva pojedla še vsak polovico moje banane in čez dobre pol ure sva se v mestu Šišan poslovila.

Čudovit razplet dneva, kajne? In kaj takega se ti lahko zgodi samo na kolesu.

Okoli treh popoldne sem bila nazaj in čez dobri dve uri smo se že vozili proti Ljubljani. Gneča na cesti na srečo sploh ni bila tako grozljiva kot so napovedovali in vožnjo smo bili primorani raztegniti zgolj za dobre pol ure. Domov sem prišla okoli pol devetih. Glede na to, da nismo potonili, se je z menoj vrnil tudi fotoaparat s telimi slikicami. Klikni!

P.s. Priporočam ogled slik v diaprojekciji, ker sem jih malo "rezala in sekala" in zgledajo še bolj super "on big screen." ;)

Klikni za več...

Aprilska Ljubljana

Sovražim suhoparno navajanje dejstev in ker se včasih tudi v stotih kilometrih na kolesu ne zgodi nič takega, kar bi bilo vredno napisati, sem prejšnji teden preskočila. Navkljub Janezovemu klicaju. Klicaju, nad katerim sem se sicer repenčila, v resnici pa mi je neizmerno polepšal dan. Lepo je namreč slišati, da nekdo rad bere, kar pišem, ne glede na skrite motive, ki ga pri tem vodijo. ;)

Prejšnji teden je bil naporen in tekel je tako počasi, da sem mislila, da ga ne bo nikoli konec. V službi mi ni šlo prav nič od rok in še najmanjši miselni proces mi je vzel ogromno energije. Preveč. In ker sem se bala da bom v službi naredila več škode kot koristi (kar v času recesije ni najbolj pametna poteza) sem se odločila, da bom v četrtek in petek vzela dopust. Z velikonočnim ponedeljkom vred se mi je tako obetal pravi mali kratki oddih.

Glede na nenadnost odločitve o dopustu sem bila seveda popolnoma brez načrtov. Po kratkem razmisleku in glede na množico še neodpeljanih tur v ljubljanski okolici pa se je rešitev ponujala kar sama od sebe - Aprilska Ljubljana. Pa naj mi potem še kdo reče, da je kovačeva kobila vedno bosa.

Za prvi dan sem si izbrala Ključ. Enkrat sem tam že bila, a nisem do konca prečila celotnega grebena, poleg tega pa sem imela željo najti vzpon še po kakšni drugi poti, saj je klanec iz Dobrove zame veliko prestrm.

Pred tem pa sem si zadala še eno nalogo. Najti prehod do Dobrove čez Šujski gozd. To je tam, kjer sem nazadnje srečala umetno divjo svinjo in kjer sem enkrat že obupala, saj se je pot pri kmetiji na sredini hriba končala.

Tokrat sem bila kanček bolj uspešna, saj sem odkrila "skrivni" obvoz in se kmetiji izognila. Namig za vse zainteresirane: Vse poti vodijo k Zlatemu muflonu! Mi je pa veselje kmalu splahnelo, ko me je zadnjih 200 metrov spusta pričakal obupno grd kolovoz - blaten in zaradi polomljenih in požaganih dreves popolnoma neprevozen. Nekako sem se potem prebila mimo po poti, ki je tekla ob strani, čeprav tudi tam stanje ni bilo nič boljše. Mar res nikoli ne bo šlo brez težav?

Razmišljanje za kdaj drugič, tisti dan me je čakal Ključ. Najprej sem poskusila vzpon iz Sela in med obvezno raziskovalno mrzlico po nešteto različnih poteh počasi prišla do zaključka, da tudi tu ne bo šlo brez rinjenja. Je bila pa zato pot iz Hruševega ravno pravšnja. Pa še mimo čebelnjaka je šla. :) Končno ena dobra novica tisti dan. Skoraj ena tretjina poti je šla sicer po asfaltu, ostalo pa je bil lep makadam in kolovozi. Razen tik pred vrhom, ko je potrebno kolo dvigniti čez veliko debelo smreko, ki je tam našla svoj končni počitek. Ven sem prišla na Babni gori. Od tam dalje sem pot že poznala in končno sem se lahko v miru prepustila vožnji. Ko pa sem zapeljala čez dvorišče kmetije z zloglasno zverino sem zaslišala:

"O, poglej jo čebelco!"

Prosim? Tablaš, tu, na Babni Gori? Kdo? Le kdo bi to lahko bil? Obrnila sem se nazaj in zagledala štiri starejše gospode, ki so me sedeč za mizo opazovali. To je sicer lahko pomenilo skoraj tretjino table, a niti eden mi ni bil znan. Na koncu se je izkazalo, da s Tablo nimajo veze in so me poimenovali čebelca zgolj zaradi čmrlja na moji majici. Malo so me povprašali kam grem in od kod prihajam, nato smo si zaželeli lep dan in odpeljala sem se naprej. Tik pred Ključem sem našla še prav prijeten kotiček, kjer sem pojedla sendvič in malo posedela na toplem sončku. Po vzponu na Ključ je sledil samo še spust navzdol, ki pa ni bil niti najmanj prijeten. Listja v izobilju, pod listjem pa "svega i svašta". Vsaj en padec je bil tako neizogiben. Ven sem prišla na cesti Dolenja vas - Horjul in pred mano je bil še slabih dvajset kilometrov dolg asfaltni povratek domov. Čudni piskajoči zvoki na zadnjem disku pa niso obetali nič dobrega in ko sem se ustavila in z roko zavrtela zadnje kolo, se je le-to na mojo grozo po parih obratih nehalo vrteti. Prekleto! PREKLETO!

Še dobro, da je bil četrtek in je bila Omega odprta. Doma sem se ustavila samo toliko, da sem skočila pod tuš in se preoblekla, nato pa takoj oddrvela v Omego.

Prvi, ki sem ga tam zagledala, je bil Miha.
"O, čebela."
Že drugič tisti dan.
"Miha! Nekaj je narobe z zadnjim diskom. Kolo se mi ne vrti!"

No, izkazalo se je, da sem imela zadnji rotor nenormalno zvit. Od kdaj? Od tistega edinega padca v listju? Pa saj niti ni bil padec, samo malo me je spodneslo. Ampak verjetno je že moral kakšen hudobni kamen opraviti svoje delo. S papagajkami "sva" zadevo potem nekako naravnala, čeprav nikoli več ne bo več tako kot je bilo. :(

Seveda bi se po takšni travmatični izkušnji kakšno hladno pivo prav prileglo, ampak tokrat mi ga niso dali. Nekdo je namreč razširil govorice, da preveč pijem in potem ne najdem domov. So me pa zato poslali na Petrol po kavo, piškote in sok. In ko sem ravno odhajala skozi vrata je Franci še zakričal:

"Pa hitro moraš nazaj, drugače penca na kapučinu čisto usahne."

Človek se ob tem mora vprašati: Zakaj že hodim k njim?

V petek sem se odločila, da spet obudim projekt "Popolna popoldanska". Da pa se ne bom ponavljala, preprosto vse kar se mi je dogajalo v četrtek na Ključu, prenesite v okolico Katarine, Jetrbenka, Bormesa in Pržana. Pri tem pa ne pozabite dodati še nekaj ducatov romarskih stopnic, na katere sva s sparkijem popolnoma nepričakovano naletela in jih prav pobožno prehodila. Pri čemer se nisva počutila prav nič bližje Bogu, prej obratno.

Le kdaj bo prišel na vrsto dan, ko se bom usedla na kolo in se nekaj ur samo brezskrbno vozila? In kdaj bom že prebolela to raziskovalno bolezen, ko se kot obsedena vlačim po vsaki potki na katero naletim, ker se bojim, da bom drugače preveč lepega zamudila? Sem bila pa ta dan izjemno uspešna in našla kar nekaj poti, ki bodo zagotovo vključene v "Popolno popoldansko". Potke posute z iglicami in storžki, obdane z borovničevjem, vonj po borovcih, mir in tišina. Občasno me je tako popolnoma prevzel občutek, da bom vsak hip zagledala še modro svetlikajoče se morje. Le kdo bi si mislil, da se vse to skriva samo par kilometrov stran od mojega doma.

Sem pa tudi tisti dan naletela na nekega hudomušnega možakarja. Z motiko je brskal po koščku zemlje ob cesti, dokler me ni opazil kako brcam v klanec in prenehal.

"Gospodična, se lahko malo ustavite, nekaj bi vas rad vprašal?"
"Seveda, kaj pa je?"
"Ah, tule bomo brajdo za trto postavili, pa bomo še eno klopco dali spodaj, da se boste lahko v senci spočili, ko se boste tu mimo vozili. No, kje bi jo najraje imeli? :)

Kako malo je potrebno, da ti človek polepša dan, kajne?

V soboto sem bila pešec, saj je moja rit potrebovala premor. Poleg tega sem se želela v miru nadihati "morskega zraka", ki sem ga prejšnji dan bolj na hitro prevozila. Dobre 4 ure sem se podila gor in dol po kuceljčkih nad Pržanom, Šentvidom in Guncljami in uživala kot že dolgo ne. Seveda ne kar tako brezglavo, ampak vse z mislijo na projekt "Popolna popoldanska". Dan sem zaključila v brunarici na Pržanu, kjer sem si privoščila kavo in ledeni čaj, do doma pa sem se odpeljala kar s sedmico, ki ima tam končno postajo.

V nedeljo sem bolj kot ne cel dan počivala. Na kolo sem skočila zgolj za dobri dve uri, ravno toliko, da sem še do konca raziskala del poti, ki sem jo včeraj spustila, ker me je premagala utrujenost. Žal pa je bila vožnja po pešpoti, ki se je včeraj zdela kot iz pravljice, nekaj popolnoma drugega. Vsaka malo večja korenina me je vrgla dol s kolesa ali v grmičevje, kratkih strmih odsekov nikakor nisem mogla odpeljati navzgor, ozke previsne poti sem prehodila peš, skratka počutila sem se obupno. Moja kolesarska samozavest je strmo padala in začela sem razmišljati, da sem z nakupom tako dragega kolesa naredila veliko napako, saj ga očitno nikoli ne bom znala popolnoma izkoristiti. In mi ni šlo ne v eno, ne v drugo smer. Če je bilo za gor pretežko, je bilo za dol prestrmo. Strah je naredil svoje. Poti pa kolikor ti srce poželi. Samo ne zame. :(

Po nesrečni epizodi nad Pržanom sem na hitro skočila še v moj Šujski gozd z upanjem, da mogoče najdem kakšen lepši prehod vsaj na južni strani hriba.In veste kaj...NAŠLA SEM GA! Še zadnji košček v mozaiku se je sestavil. Šujska je dokončana!

Mogoče se vam zdi, da pretiravam, ampak tam je kar nekaj potk, ki so mi tako zelo ljube in ki jih, v kolikor ne bi našla kakšnega lepega zaključka, nikakor ne bi mogla uporabljati. Za piko na i pa sem našla še ravno prav strm in ravno prav širok klanec, da sem zbrala pogum, spravila rit popolnoma za sedež in se počasi spustila navzdol. Pri tem sem se naučila še sestopati s kolesa za sedežem namesto da me, kot vedno do sedaj, meče z glavo naprej.

Hm, mogoče pa dragi nakup le ni popolnoma zgrešen. Seveda da ni, kaj vam pa je! Več kot očitno je namreč, da sem naravni kolesarski talent. :)

No, pa smo že pri zadnjem dnevu dopusta, velikonočnem ponedeljku, ki je bil namenjen še zadnjemu večjemu prečenju, ki sem si ga že kar nekaj časa želela odpeljati - po grebenu od Podsmreke do Lesnega Brda. Začetek poti je šel seveda obvezno po Šujski, ki sem jo tisti dan tudi malo očistila. Odstranila sem debeli hlod, ki je ležal čez pot in kar nekaj polomljenih vej. Ne bi pa se branila niti kakšnih zložljivih grabljic, da bi si svojo lepo potko tudi "pometla". :) Zagotovo pa se moram enkrat lotiti tudi grmičevja,saj bo le-to z vejami drugače zaraslo moj super skrivni prehod.

Ne glede na zgoraj navedeno, pa si za izhodišče prečenja nisem izbrala Podsmreke, ampak sem se zapeljala skoraj čisto do glavne ceste, ki vodi do Brezovice in poskusila od tam. Napaka. :) Verjetno nisem rinila nič manj, kot bi rinila iz Podsmreke. Še več, pot sem si samo podaljšala.

Moje mnenje o celotni turi? Eno samo garanje. Gor in dol, gor in dol, zato me navkljub kakšnim res čudovitim odsekom, ta tura ni prepričala. Če se je bom še kdaj lotila, se je tako zagotovo ne bom več v celoti, ampak ji bom ukradla le najlepše dele. Preveč se namreč vleče in preveč je monotona, poleg tega je bilo vmes preveč strmih klancev, kjer sem morala peš.

Samotno kolesarjenje pa je začelo kvarljivo vplivati tudi na mojo psiho. Čudni glasni zvoki lomljenja vej, ki so kar naenkrat začeli prihajati od neznano kje, so mi v glavi takoj naslikali medvedjo glavo, ki se bo vsak hip prikazala ob robu poti.

"Če ga zagledaš, se uleži na tla in se delaj mrtvo....uleži se na tla in se delaj mrtvo...", samo to mi je odzvanjalo v glavi medtem, ko sem kot ponorela s kolesom vred tekla v klanec.

Ja res dober nasvet. Me prav zanima kateri junak to zmore. In vem, da se smejete, ampak meni takrat ni bilo prav nič smešno in vse do konca prečenja se nisem otresla zoprnega občutka, da hrib kar mrgoli od zverinjadi, ki v zasedi čaka name.

Na koncu se je vse skupaj končalo tako, kot se zame spodobi - z nagravžno grdim blatnim kolovozom. Če verjamete ali ne, kar slutila sem, da bo tako. Ker vedno je!

"Vsaj vozim se lahko, vsaj to. In saj bo kmalu konec."

Pa ni bilo in z vsakim prevoženim metrom je bilo kvečjemu slabše. Kar naenkrat sem imela vsega dovolj. Ne, ne bom si celega dneva uničila s tem blatom. Ne bom in pika! In sem šla, verjeli ali ne, nazaj gor. Ja, ne pravijo zastonj, da se zarečenega kruha največ poje, saj sem se za vožnjo nazaj navzgor lahko kar obrisala pod nosom.

Prerinila sem se do prvega razpotja, kjer sem ven potegnila še zemljevid. Po magelanu se nisem namreč čisto nič več znašla. Nisem vedela ne kje je sever, ne kje je jug, ne kje je Lesno Brdo, ne kje je Drenov grič, ne kaj sploh počnem tu. Po parih minutah, ko je moj obup splahnel in sem se vsaj malo pomirila, sem se odločila, da se spustim kar proti Drenovem Griču in potem lepo po cesti do Lesnega Brda. Spust ni bil sicer nič kaj lepši kot poprejšnji, bil je pa vsaj suh kot poper. Ven sem prišla na dvorišču neznane kmetije. Malce nerodna stvar in ko sem zagledala prve ljudi, sem začela kar takoj razlagati:

"Joj, se opravičujem, ker se vozim čez vaše dvorišče. Veste popolnoma sem se zgubila in ko bi vedeli, kaj vse sem počela tam v gozdu! In kakšno blato je tam! Oh, kako lepo je biti spet na soncu. Grem lahko kar naravnost? Pridem na cesto? Joj, res upam, da vas nisem preveč zmotila."

In tako naprej.

Gospa, ki je namakajoč noge v lavorju polnem vode sedela na klopci, se mi je že kmalu prizanesljivo smehljala, gospod pa me je še kar naprej čudno gledal. Kot da mu še vedno ni čisto jasno kaj delam na njihovem dvorišču in od kje za vraga sem se sploh vzela. Pa ni imel niti možnosti, da to ugotovi, saj sem se hitro odpeljala naprej, vsa vesela, da pod nogami čutim asfalt. Seveda pa sem na prvem možnem odcepu takoj zavila na makadam. To je bolezen, vam še enkrat povem. :)

Pa se je na koncu vse dobro izteklo in kmalu sem bila v Lesnem Brdu in nato v Vrzdencu. Tam pa me je pričakal tak veter, da sem po ravnem vozila z največjo hitrostjo 15 km na uro. Začuda pa se nisem preveč sekirala. Odkar sem se znebila blata, sem se počutila kot prerojeno. Ker pa je vožnja v vetru vseeno hudič, sem malo naprej od Brezja spet zavila v hrib, tokrat v tistega meni ljubšega. Po makadamu do Babne Gore in po zdaj že znani poti navzdol v Hruševo. Vmes sem seveda spet zašla (celo dvakrat), ampak naj bo dovolj zgodb za danes. Važno je, da sem domov prišla živa in v enem kosu.

Kaj naj rečem, dopust je bil pester in ravno prav naporen, da mi je misel na klimatizirano pisarno, prijazno sodelavko Tino in jutranjo kavico z vsakim dnem postajala vedno bolj všeč. No, pa sem mogoče le prehitro rekla, saj bi v torek ob šestih zjutraj nesramno glasno budilko brez obotavljanja zamenjala za celodnevno gaženje po blatu. Ja, vedno je tako.

Za konec pa končno spet nekaj slikic - v ožji izbor se jih je iz vseh petih dni prebilo celih dvajset. Klikni. :)

Klikni za več...

Kaj pa če...

....me napade medved?
Kaj pa če... me napade kakšen norec s sekiro?
Kaj pa če... grdo padem?
Kaj pa če... se zgubim in me ujame noč?
Kaj pa če... mi "odpove" kolo?

O tem sem nekoč že pisala. O strahu, ki je velik navzven, znotraj ga pa nič ni. Tokrat ne bom govorila o tem, ampak o nečem drugem.

Velikokrat se vozim sama. Povsod. Naj bo to asfalt, makadam, kolovoz ali planinska pot. Po poznanih in nepoznanih krajih. Na 100 kilometrov ali samo 20 kilometrov dolgih turah. Pozimi in poleti. Podnevi in ponoči. No, to zadnje je laž, ker se teme še bojim.

Sama se s tem ne obremenjujem, obremenjujem pa mogoče druge in večkrat se vprašam, če mogoče le nisem preveč lahkomiselna. Dovolj je že neroden padec nekje v gozdu na kakšni manj obljudeni potki, pa bom hitro v velikih težavah. Lahko si zlomim nogo. Lahko si razbijem glavo. Lahko padem v nezavest. In kaj če ravno tam ne bo signala za rešilni klic na pomoč?

Kaj pa če...kaj pa če...

Pa poglejmo.

Odgovorna sem do te mere, da nikoli ne grem od doma brez telefona, osebnega dokumenta, zdravstvene izkaznice, denarja in osnovne prve pomoči. Hrane imam vedno preveč, tudi z vodo je tako. Na turi me nikoli ne zebe, še več, ponavadi imam s seboj toliko stvari, da bi lahko z njimi oblekla še vsaj enega majhnega človeka. Pri sebi imam vedno tudi rezervne baterije za mojega "rumenega orientacijskega prijatelja", povrh tega v nahrbtnik ponavadi stlačim še zemljevid. Kaj še? Aja, na daljše ture vzamem tudi lučko, saj veste zakaj.

Kako se obnesem pri morebitnih težavah s kolesom? Hja, moje znanje je trenutno omejeno zgolj na menjavo preluknjanih zračnic. Rezervno imam vedno s seboj in seveda vse kar paše zraven, da jo lahko uspešno zamenjam ali zaflikam. No, mislim da bi tudi strgano verigo morala znati spraviti skupaj, samo pripomočke si moram še kupiti. Če bi se mi pokvarilo karkoli drugega - zavore, menjalnik, počen okvir ;) - bi zaenkrat morala nadaljevati peš. Vendar tudi iznajdljivost nekaj šteje in upam si trditi, da bi kolesarske težave še najlaže preživela.

Naprej. Moja vožnja ni nikoli divjaška, ker sem po domače povedano reva. Če pridem na takšen teren, kjer se mi zdi, da bi bil padec lahko nevaren, nikoli po nepotrebnem ne tvegam in grem raje peš. Res pa je, da nesreča nikoli ne počiva, še najbolj pa tista ta trapasta. Junijski zdrs na asfaltnem ovinku se je končal z oskubljenim komolcem in modricami, neroden sestop s kolesa pa je za več kot dva meseca onesposobil moj levi gleženj. Najbolj hecno pa je to, da ravno v obeh teh dveh primerih na turi nisem bila sama.

Priznam, pridejo tudi nepovabljeni trenutki, ko me zaradi samote tako zelo stiska v prsih, da se zdrznem ob vsakem še tako nedolžnem šumu. In pridejo trenutki, ko si mislim: "Le kaj bi dala, da bi bila sedaj nekje na varnem in toplem!" Zgolj trenutki. Ampak kaj morem, če se pa ravno v temačnih gozdovih in zloslutnih krajih pišejo najboljše zgodbe. Jaz pa tako rada pišem. :)

Ja, če se kam odpraviš tudi kaj doživiš. Dobro in slabo. Če si pa doma, si pa doma. Med zidovi. Zaprt! Zarukan! Važno je, da se vse dobro konča, spomini so pa čez nekaj let za vse prestano vedno le lepi. Krasne slike. Zopet berem, da si bila vsa mokra. Pa si mislim: kolikokrat sem bil v teh letih tudi sam. Vse mine. (komentar na Prvomajsko Žago)

In kako res je to, kajne očka? ;)

Ne vem sicer kaj je sprožilo tole objavo, saj bolj brezskrbne nedelje, kot sem jo doživela prejšnji teden na kolesu, ne bi mogla doživeti. Razen nepredvidenega zapleta, ko se je cesta pred mojimi očmi končala in je bilo treba kolo po obupnem kolovozu nekaj časa rinit v hrib, je vseh "skoraj sto" kilometrov, zabeljenih z dobrim tisočakom nadmorske višine, minilo kot bi mignil. In brez kakršnihkoli težav.

Skoraj sto?
"Nisi zmogla še en krog okoli bloka, da pade stotka?"
In odgovor na tole vprašanje bi bil: "NE."

In to drži kot pribito.

Klikni za več...

Amadeus, Amadeus, A-MA-deus!

Pa je še en vikend mimo.

Petek je bil spet zabaven. Po službi sem se zapeljala do Omege po svoja nova pedala. Ko sem jih prvič videla, me je najprej skoraj kap. Čudna, ogromna pedala polna špičastih "bodic". In ker je bil Franci zaposlen s strankami, sem s tisočimi nadležnimi(?) vprašanji nadlegovala Mihata, ki tudi tam dela. Ko me je bil že pošteno sit, mi je v roke porinil vedro vode in gobo in me poslal na vrt, kjer sem morala oprati svoje bojda usrano kolo. Vmes sem naredila še en krog z novimi pedali in se vrnila navdušena. Noga je bila kot prilimana.

Glede na to, da Omega počasi postaja že skoraj moj drugi dom (tam se pač vedno kaj zanimivega dogaja) se mi tudi tisto popoldne ni mudilo domov.

"Franci daj odpri že te škatle, da vidim kaj "smo" še novega dobili." :)
"Ja, ja! Ravno zate imam ene lepe nove superge."
"O fino! Sej jih bom samo za hec dala gor, jih ne bom vzela veš, ker nimam dena-...Ooooo! Kako so mehke! In stabilne! Točno take že ves čas iščem. Pa še prav so mi!"

Poleg "špičastih" pedal (kakšen oksimoron - špičasti fleti) sem tisti dan tako odšla domov še z novimi Salomon supergami. Zdaj vsaj vem zakaj mi tam zadnje čase vedno ponudijo pivo. Opitemu človeku pač veliko lažje prodaš stvari.

Potem je prišla sobota, ki je bila seveda namenjena preizkušanju novih pedal. Okoli desetih sem se odpravila iz Ljubljane proti Igu in potem najprej proti ribnikom v Dragi. Na križišču treh cest sem zmotila gospoda pri obrezovanju dreves:

"Gospod, vas lahko samo nekaj vprašam? Ali ta cesta desno kam vodi?"
"Seveda vodi - do ribnikov. Ampak po njej ne boste prišli na Kurešček, če to sprašujete. "
"Ja, upala sem, da se priključi na glavno cesto."
"Ne, to pa ne. Na koncu je kmetija in cesta se tam konča. Ampak vseeno pojdite. Je lepo."
"Ah, pa saj nima smisla, če ne bom nikamor prišla."
"Ja ribnike boste videli! Le pejte, le pejte. Dobra dva kilometra sta. Pri mostu se pa lahko obrnete, ker tam se ribniki končajo."

Sem pa res trapasta. Očitno sem že pozabila za kaj imam kolo. Da kaj vidim! In sem res šla. Navkljub vsemu pa sem upala, da bom pri kmetiji vseeno našla kakšno pot, ki me bo pripeljala do ceste. Iz starejših zemljevidov, ki sem jih prejšnji dan gledala je tam nekoč namreč bila pot - pot ki je vodila naravnost do Klade. Mogoče je pa še vedno tam.

Pri mostičku sem zato kar nadaljevala. Ko sem prišla do kmetije sem sredi dvorišča zagledala ogromnega debelega bernardinca, ki se je leno nastavljal sončnim žarkom. Že na prvi pogled mi je bilo jasno, da se mi ga ni treba bati, vendar sem za vsak slučaj raje stopila dol s kolesa in nadaljevala peš. Kljub temu ga je moj nepričakovani prihod očitno vznemiril in presenetljivo hitro je vstal.

"Kaj je kuža, sem te zbudila?", sem rekla z mirnim glasom, čeprav sem bila kar naenkrat daleč od tega. Tudi "kuža" ni bil čisto prepričan kaj naj naredi z menoj, ampak na koncu se je le odločil, da ne predstavljam nobene hude grožnje in počasi je zamahnil z repom. Uf! Ne bo me požrl.

Ker na dvorišču ni bilo nikogar, sem šla kar naprej. In glej, glej! Na koncu ceste je bila rampa, čeprav ne vem zakaj, ker poti naprej ni bilo. Je bila pa nekakšna sled od kolesnic po travniku desno, ki je vodila v gozd. Pa poskusimo!

Pričakal me je strm kolovoz, ki sem ga prerinila peš. Potem se je malce zravnalo in pot se je na moje veliko veselje nadaljevala. Vsa srečna sem se zapodila po njej. Nato sem spodaj pod hribom zaslišala šum in za hip s pogledom ujela malo srnico, ki je odskakljala stran. Kakšno lepo presenečenje! To pa je bila tudi edina stvar, ki je odtehtala rinjenje. Po parih sto metrih je bilo namreč vsega konec! Desno hrib, levo graben, naravnost nič. Konec! Gospod je imel prav. Škoda.

Nazaj grede kuža ni več vstal, ker sva bila že prijatelja in mirno sem se odpeljala nazaj do križišča in potem naprej do Klade. Sledil je spust v Želimlje, od tam pa nazaj gor na Visoko. Prekrasen makadam, ki se je na koncu sicer spremenil v malo slabši travnat kolovoz, ampak vozen tudi zame. Zagotovo se še vrnem.

Naslednja postaja je bil obisk očeta na Malem Vrhku. Zmotila sem ga ravno sredi nogometne tekme Manchester - Liverpool. Še dobro, da sem prišla med polčasom, drugače ne vem, če bi mi sploh odprl vrata. V kratkih petnajstih minutah, ki sem jih imela na razpolago, sem tako dobila odličen sendvič, kozarec soka in košček čokolade. Nato me je vrgel ven. V njegovo obrambo - po prvem polčasu je Manchester izgubljal.

Sledil je samo še spust navzdol in borba z vetrom vse do doma. Zaključek: Pedala so zakon, samo še čevlje moram zamenjat. :)

Če sem v soboto testirala pedala, sem morala v nedeljo potem preizkusit še superge. Z velikim cmokom, če lahko pripomnim, saj sem šla teč prvič po dobrem letu in pol premora, ki je bil posledica obupnih bolečin v obeh golenih. Pri meni ni šlo za zloglasno vnetje pokostnice, saj sta mi obe nogi po parih minutah teka dobesedno otekli in popolnoma "otrdeli". Osebna zdravnica mi je nekaj časa nazaj dala celo napotnico za ultrazvok ožilja, da izločimo kakšne prekrvavitvene motnje. Napotnico imam še vedno doma. Na polikliniki so mi namreč rekli, da ultrazvoka pri njih ne delajo več (???) in me napotili na par zasebnih ordinacij, ki pa so vse samoplačniške. Dokler na najdem "zastonjkarske", bo pri tem tudi ostalo. Če mi lahko kdo pomaga s kakšnim naslovom ali telefonsko številko, bom zelo hvaležna. ;)

Začetek mojega prvega teka pa ni minil brez zapletov. Pritekla sem namreč že do koseške tržnice, ko sem ugotovila, da imam na MP3-ju naloženo eno samo samcato pesem. In sem "morala" nazaj. Ker pa nimam navade kopičiti glasbe na računalniku, mi ni preostalo nič drugega, kot da sem si na MP3 naložila edino, kar sem tisti hip imela; trideset najbolj predvajanih hitov od leta 1979 do leta 2008. Seznam smo namreč sestavili nekaj tednov nazaj za presenečenje za tridesetletnico sestrinega fanta. Če kdo rabi idejo: pesmi posnameš na CD, v lokal prineseš mali radio, jih zavrtiš, oseba mora uganit izvajalca in naslov pesmi. Ko vse ugane (kar Miha tudi je) mu daš "prvo" darilo. Potem mu daš seznam in mu rečeš, naj si od vseh predvajanih skladb izbere najljubšega izvajalca. Ko ga KONČNO ;) izbere mu v roke porineš dve karti za koncert. Preverjeno deluje.

Če citiram Mihata, ko je ugotovil, da bo še v živo videl "The bossa":
"Če bi bil baba, bi zdejle jokal."

Aja, če koga slučajno zanima, kaj smo največkrat slišali v zadnjih tridesetih letih - Klikni. Čeprav sem prepričana, da bi si nekateri raje pognali kroglo v glavo, kot da bi se mogli prebiti skozi tale seznam. ;)

Jaz sem pa ta dan uživala, ne glede na to kaj se je vrtelo.

Amadeus, Amadeus, A-MA-deus!

Dobrih osem kilometrov teka brez kakršnihkoli bolečin! Zame brez dvoma najlepše preživeta ura v letošnjem letu! Je pa nekaj res. Moje super regenerativne sposobnosti so očitno omejene le na kolo, ker trenutno komaj hodim. Dobesedno.

Kar se tiče pa superg - priporočam. Klikni. Sama imam vedno težave z nakupovanjem obutve, ker imam na žalost bolj majhno nogo in je moja izbira ponavadi omejena le na tiste znamke, ki imajo tudi manjše številke (pa prosim brez komentarjev v stilu "Si že poskusila na otroškem oddelku?"). Te so pa res odlične in ne, nisem jih kupila samo zato, ker sem bila rahlo opita. ;)

Za konec pa še nekaj za vse ljubitelje "beležke": Našla sem idealni prostor kamor ga lahko zakopljemo. Za lopato ni treba skrbet, jo ima vedno s seboj. Od par dni nazaj celo sveže nabrušeno. ;)

Klikni za več...

Tudi čmrlj lahko kdaj zmaga

Tako nekako sem se počutila v soboto zvečer, ko sem napovedala štrajk blatu in prostovoljno(?) omejila svoje nedeljske kolesarske podvige na asfalt in makadam. Bolj, ko sem potem tuhtala kam naj grem, bolj sem bila nesrečna. Manjkalo mi je namreč motivacije za na kolo. Hm, le kaj bi lahko bila moja motivacija za brcanje po asfaltu? Le kaj?

Pa je skozi klepet padla ideja o nekakšni prijateljski "asfaltni navezi". S kom drugim kot s Tomotom. Striktno cestna tura, ki mora biti dolga vsaj 100 kilometrov z vsaj 1000 metri višinske razlike, ki jo odpeljeva sama, vsak na svojem koncu. Vse je bilo že "dogovorjeno", dokler ni Tomo vse uničil. Sprejel je namreč še povabilo na neko drugo turo in s tem prekršil prvo pravilo. Ni bil več sam.

Jaz:Kaj zdej govoriš?
Tomo: Da bom mel jutri dve turi :)
Jaz: Hej ne velja! Ne boš sam!
Tomo: Stotko bom sam!
Jaz: Kolk kilometrov bo pol!?
Tomo: Zihr 100!
Jaz: In kok še!?
Tomo: Ker boš ti 100 sama, moram tut jaz 100 sam, a ne ?
Jaz: Ni variante, to je grobo kršenje pravil!

Zaradi Tomotovega hvalisanja in pokroviteljskega obnašanja do mojih kolesarskih sposobnosti je vse skupaj skoraj padlo v vodo. Potem sem hvala bogu prišla na drugo idejo.

Jaz: OK. Dejva se zment, da sploh ni omejitev. Kdor bo več. To bo motivacija!
Tomo: Tud tko lahko. :)
Jaz: Bom do večera gonila. :)
Tomo: Če grem jaz še na turo v Litijo, bom šel s kolesom do Litije...
Jaz: :)
Tomo: .....ČEZ KUM!

Ne moreš verjet! Ta človek ti vzame voljo do življenja, še preden dobro vdahneš. In s takim naj potem tekmujem? Ampak ker druge izbire nisem imela, sem se vdala v usodo. Načrt je še bil, da si na koncu izmenjava podatke iz GPS-a in določiva zmagovalca. Vedela sem sicer, da so možnosti za mojo zmago mikroskopsko majhne, moja naloga je bila tako le čimbolj zmanjšati zaostanek.

V oziju (program) sem si potem naklikala lepo turo "skozi" Polhograjsko hribovje: Ljubljana - Polhov Gradec - Suhi dol - Gorenja vas - Hotavlja - Črni vrh - Puštal - Ljubljana.

O sami turi lahko povem samo tole. Minila je. Manjkalo ji sicer ni nič, lepa, mirna in razgledna tura, še posebej razgledi iz Črnega vrha, vendar na poti, razen parih kolesarjev nisem srečala žive duše. Še avtomobilov je bilo le za odtenek. Ne vem, če sem že kdaj doživela tako zelo "tiho" turo. Tišina v moji glavi in tišina okoli mene, tako da sem turo prevozila kot v nekakšnem v transu. Poleg oglušujoče tišine pa je bil moj drugi problem (če predpostavljamo, da je bilo za motivacijo poskrbljeno) tudi kondicija. Ko sem po dobrih šestih urah vožnje prišla nazaj domov in stopila s kolesa sem tako skoraj zajokala. Ne vem ali od olajšanja ali od bolečine. Noge sem komaj premikala in vse kar je nekaj časa odmevalo po stanovanju, je bilo le: "Au....au....au..." Kako zelo žalostno, a ne? Res pa je, da je bolečina do večera čudežno izginila in o grozljivem musklfibru, ki sem ga že naročila za naslednji dan, ni bilo ne duha ne sluha. Mogoče sem še vedno "šibka", se pa vsaj hitro regeneriram. ;)

Tomotu sem potem napisala mejl, da sem že nazaj - in še nekaj dodatnih stvari ;) - in poslala track. Odgovora ni bilo do skoraj desetih zvečer in v moji glavi so se že vrtele številke blizu 300 in 3000. Potem sem dobila tale mejl:

"Verjetno si zmagovalka ti. Imam sicer kilometre, višince - vendar z uporabo nedovoljenih sredstev."

Kasneje sem zvedela, da je bil "do kolen" v blatu in prekršil še drugo dogovorjeno pravilo. Že tako sem mu pogledala skozi prste, ko si je za tisti dan omislil družbo, ampak, da je na koncu gazil celo po Gradolskem potoku, je pa nedopustno!

"Battle against mud!", je trobil en dan prej. Zato, da se je lahko naslednji dan cel dan valjal po njem (nalašč uporabljam ta izraz). Ne verjamete? Klikni.

Zaključek. Ker je Tomo očitno diskvalificiran, za zmagovalko prve brezblatne ture s prevoženimi 92 kilometri in 1200 metri premagane višinske razlike, proglašam sebe! Sicer bolj jalova zmaga, ampak pošteno dobljena!

1:0 za čmrljsko šefico!

In še slika za vse tiste, ki vam ni čisto jasno kaj pomeni pojem asfaltna tura. Tole! Asfalt do konca obzorja!

Klikni za več...